Skip to main content

Multipla skleroza

Multipla skleroza je kronična bolezen centralnega živčnega sistema – možganov in hrbtenjače. Običajni simptomi vključujejo zamegljen vid, motnjo ravnotežja, slabo koordinacijo, nerazločen govor, odrevenelost, tremor, mišično oslabelost in krče, težave z mehurjem, težave s črevesjem, izjemno utrujenost ter težave s koncentracijo in spominom. Simptomi lahko pridejo in grejo ali pa so trajni, odvisno od posameznika in stopnje bolezni. Simptomi so nepredvidljivi, MS pa vsakega posameznika prizadene na drugačen način.

Kateri procesi povzročijo bolezen?

Obolenje z MS vključuje dva procesa, in sicer vnetje in nevrodegeneracijo. Vnetje je povezano s povečano stopnjo zagonov - začasnimi obdobji poslabšanja fizične funkcije, nevrodegeneracija pa s trajnim poslabšanjem fizične funkcije. Učinki vnetja so bolj izraziti v zgodnjih stopnjah bolezni, medtem ko značilnosti nevrodegeneracije postanejo bolj dominantne ob napredovanju bolezni.

Zakaj je MS tako nepredvidljiva?

MS povzroča poškodbe mielina, zaščitne maščobne ovojnice, ki varuje nekatera živčna vlakna v možganih in hrbtenjači. Pri poškodovanju mielina se prevajanje živčnih impulzov, potrebnih za normalno delovanje možganov, upočasni ali povsem ustavi.

Poškodbe so vedno omejene na nekaj manjših področij. Ta poškodovana področja se imenujejo lezije in jih je mogoče videti s pregledom možganov z magnetno resonanco.

Simptomi so odvisni od področja na katerem se lezija nahaja ter od tega katere živčne poti so bile prizadete. Včasih se mielin lahko obnovi sam, vendar pa sta mielin in sam živec pogosto trajno poškodovana.

Vzrok pojava MS je neznan. MS je avtoimunska bolezen. Za avtoimunske bolezni je značilno, da imunski sistem, ki nas običajno brani pred zunanjimi vdori, kot so bakterije ali virusi ne deluje pravilno in se usmeri proti tkivu lastnega telesa – v tem primeru na mielin.

Ne vemo zakaj sploh pride do napačnega delovanja imunskega sistema. Tisto kar nam je znano, daje slutiti, da so vzroki za pojav MS kompleksni in verjetno vključujejo kombinacijo genskih in okoljskih dejavnikov. Vemo naslednje:

  • MS se ne prenaša s starša na otroka in prav nobenega gena ne povezujejo s pojavom MS. Raziskovalci pa so identificirali določene gene, ki botrujejo povečanemu tveganju za razvoj MS.
  • Pojav MS je bolj pogost pri pripadnikih bele rase kot pri drugih rasah. Pojav MS je bolj pogost v okoljih z zmerno klimo kot v tropskih predelih.
  • Preučevali so mnoge viruse in bakterije, kot možne dejavnike, ki pripomorejo k pojavu MS. Vendar pa kot vzrok pojava MS ni bil identificiran prav noben organizem.

Pri komu se pojavi MS?

MS je najbolj pogosto nevrološko obolenje, ki prizadene mlade odrasle. MS je najpogosteje diagnosticirana pri osebah starih med 20 in 40 let. Pojav MS je bolj pogost pri ženskah kot moških, in sicer v razmerju približno 2:1. Pojav MS je bolj pogost pri ljudeh, ki izvirajo iz severnoevropskih krajev. Vendar pa ljudje drugega izvora niso imuni na bolezen. Ocenjuje
se, da je na svetu bolezen prisotna pri približno dveh milijonih ljudi.

Ali je MS smrtna bolezen?

Ne. Ljudje z MS lahko pričakujejo, da bodo živeli normalno ali skoraj normalno dolgo življenje.

Ali je MS nalezljiva bolezen?

Ne. Kljub večletnim raziskavam, niso ugotovili, da bi bila katerikoli virus ali bakterija vzrok za pojav MS.

Ali je MS dedna bolezen?

Čeprav ni prav nobenega gena, ki bi ga lahko povezovali s pojavom MS, so identificirali določene gene, ki botrujejo povečanemu tveganju za razvoj MS. Če imate MS, je tveganje, da se bolezen razvije pri vašem otroku večje v primerjavi z ostalo populacijo, a še vedno zelo majhno.

Ali je MS mogoče pozdraviti?

Ne še. Toda od leta 1993 so na voljo nove oblike zdravljenja recidivno remitentne MS ali sekundarne progresivne MS.

Kakšne oblike zdravljenja MS so na voljo?

Zagone MS se pogosto zdravi s kratkimi cikli visokih odmerkov kortikosteroidov. Takšno zdravljenje pripomore k pospeševanju okrevanja po pojavu zagonov.

V 90-ih letih so se pojavile prve oblike zdravljenja najbolj pogostih oblik MS. Vsa ta zdravila se prejemajo v obliki rednih injekcij. V nekaj letih bodo na voljo tudi peroralne oblike zdravljenja najbolj pogostih oblik MS.

Takšna zdravljenja:

  • zmanjšajo pogostnost pojava zagonov,
  • zmanjšajo kopičenje lezij v možganih;

Osebe z MS se morajo o izbiri oblike zdravljenja natančno pogovoriti z zdravnikom specialistom nevrologije. Nobena od
oblik zdravljenja ni primerna za vse bolnike z MS. Oblike zdravljenja se med sabo pomembno razlikujejo, in sicer z vidika
načina delovanja, učinkovitosti, neželenih učinkov, tipa injekcijske brizge in pogostosti injiciranja.

Zakaj pogosto traja dolgo časa, da se postavi diagnozo MS?

V zgodnjih fazah bolezni se simptomi pogosto pojavijo in nato izginejo. Skoraj vsi simptomi MS pa so lahko tudi posledica drugih bolezni.

Obstoja MS ni mogoče določiti s kakršnimkoli preizkusom. Pri diagnosticiranju MS se nevrologi običajno oprejo na dokaze iz različnih virov:

  • podatki o bolnikovem predhodnem zdravljenju;
  • nevrološki pregledi, ki zaznajo spremembe v ravnovesju, koordinaciji, zaznavanju, gibanju oči, refleksih, moči mišic, itd.;
  • slikovni zapisi MR (magnetnoresonančno slikanje);
  • slikovni zapisi MR pomagajo potrditi diagnozo s prikazom obstoja MS lezij v možganih;
  • evocirani potenciali: na glavo bolnika se namesti majhne elektrode, ki spremljajo možganske valove, ko gleda določene vzorce ali posluša določene zvoke. Takšen test pomaga zaznati upočasnjen odziv bolnika, ki je posledica poškodovanja mielina.
  • CSF (cerebrovaskularna tekočina) in Ig (imunoglobulin) oligo trakovi.

Ali obstajajo različni tipi MS?

MS na vsakega posameznika učinkuje različno, a za večino oseb je značilen eden od štirih vzorcev bolezni:

Recidivno remitentna MS (RRMS) je najbolj pogosta oblika bolezni in pri večini ljudi je najprej prisotna RRMS. Zanjo so značilni zagoni (napadi, poslabšanja, izbruhi bolezni) v času katerih se lahko pojavijo novi simptomi ali pa se ponovno pojavijo pretekli simptomi. Zagonom sledi začasno izboljšanje zdravstvenega stanja in bolniki povsem ali delno okrevajo.

Pogostost in resnost zagonov se spreminja.

Pri skoraj polovici vseh zagonov okrevanje ni popolno in bolniki ostanejo delno prizadeti. Vendar pa med posameznimi zagoni ni poslabšanja prizadetosti bolnika.

Sekundarna progresivna MS (SPMS): Pri mnogih bolnikih z recidivno remitentno MS se bolezen razvije v sekundarno progresivno MS. Pri tej obliki se stopnja prizadetosti postopoma povečuje. Pojavijo se lahko zagoni in začasna izboljšanja zdravstvenega stanja, med pojavom le-teh pa prizadetost počasi napreduje ali pa se le-ta postopoma povečuje brez pojava zagonov bolezni.

Primarna progresivna MS (PPMS) je oblika bolezni pri kateri se prizadetost stopnjuje od samega začetka, brez pojava zagonov ali začasnega izboljšanja zdravstvenega stanja. Ta oblika je manj pogosta kot recidivno remitentna MS.

Recidivno progresivna MS (RPMS) je oblika bolezni za katero so značilni zagoni in postopno poslabšanje prizadetosti med zagoni od samega začetka bolezni. Ta oblika MS je najmanj pogosta.

Kaj nam pove magnetnoresonančno slikanje?

Magnetnoresonančno slikanje (MR slikanje) nevrologom in radiologom ponudi slikovne zapise področij v možganih, kjer je prisotno vnetje in brazgotinjenje, povezano z MS – MS lezije.

V kombinaciji z natančnim pregledom bolnika in podatki o predhodnem zdravljenju (toda ne brez tega) lahko magnetnoresonančno slikanje pomaga diagnosticirati MS. Redno MR slikanje se lahko uporabi tudi za spremljanje učinkov zdravljenja.

Pomembna lastnost MR slikanja je tudi, da mnoge MS lezije, ki so vidne na slikovnem prikazu ne povzročajo simptomov. Morda zato, ker je lezija na mestu, ki ne vpliva na nobeno pomembno živčno pot – možgani imajo veliko neizkoriščenih kapacitet. Ali morda zato, ker MR slika pokaže vnetje ali brazgotinjenje, ki ni povzročilo trajne prizadetosti živčnih poti.

Glede na nastavitve MR slikanja, lahko radiolog MS lezije v možganih pogleda z različnih vidikov, tako kot lahko vi isti predmet pogledate skozi različne leče ali filtre.

Kaj je lestvica EDSS in kaj pomenijo doseženi rezultati?

EDSS (Expanded Disability Status Scale) je razširjena lestvica stopnje prizadetosti, ki jo uporabljajo nevrologi. Gre za sistem ocenjevanja stopnje prizadetosti posameznega bolnika z MS po celotnem in obsežnem nevrološkem pregledu. Lestvica obsega vrednosti od 0 do 10 (tudi polovične vrednosti), kjer višji rezultati pomenijo večjo stopnjo prizadetosti.

Knjižica - multipla skleroza

To stran delite na: