Potrebna je celostna obravnava bolnika. Pri večini bolnikov lahko s protiepileptičnimi zdravili - v Sloveniji so dostopna praktično vsa sodobna protiepileptična zdravila - prekinemo napade za tako dolgo časa, da po nekajletnem obdobju brez napadov lahko zdravnik postopoma ukine zdravilo in se bolezen večinoma ne ponovi. Pri 25 - 30 % bolnikov zdravila niso uspešna, ali pa so uspešna le v manjši, za kakovost bolnikovega življenja nezadostni meri. Pri teh bolnikih je potrebna subspecialistična epileptološka obravnava, ob kateri natančno pretresejo dotedanji potek bolezni, izvide elektroencefalogramov, opise napadov in morebitne okoliščine zaradi katerih dotedanje zdravljenje ni bilo dovolj uspešno. S podaljšanimi video elektroencefalografskimi snemanji, videotelemetrijo, nevroradiološkimi preiskavami (če še niso bile opravljene), z dodatno psihološko obravnavo z nevropsihološkimi pregledi in z nuklearno medicinskimi preiskavami (SPECT), skušajo ugotoviti razloge za neuspešnost dotedanjega zdravljenja. Nemalokrat je možno bolniku pomagati z izbiro drugih zdravil, z navodili za življenje in s psihološkim svetovanjem. Včasih pa lahko pomaga kirurško zdravljenje.

Pri otrocih je še posebej pomembno delo z družino, pri odraslih delo s partnerjem in sodelovanje delovnega okolja. Izjemno pomembna je samopodoba, ki jo ima bolnik o sebi in o bolezni. Na samopodobo, na stališča družine, šole in širšega okolja je možno vplivati in spreminjati predsodke in neznanje, ki danes še v veliki meri otežkoča življenje ljudem z epilepsijo. Breme življenja z epilepsijo je mnogo hujše prav zato, ker epilepsija ni le medicinska diagnoza, ampak je bolnik s to boleznijo tudi socialno zaznamovan. V naprednejših okoljih s sistematičnim delovanjem spreminjajo stališča do bolezni in z medresorskimi ukrepi (ministrstev za zdravstvo, socialo in šolstvo) skušajo zagotavljati kar največje vključevanje bolnikov z epilepsijo v šolo, poklic in družbo.