S slikovnimi preiskavami danes lahko dokaj dobro prikažemo notranjo zgradbo možganov. Preiskave temelje na rentgenskem snemanju (računalniške tomografije,CT), na energetskih spremembah tkiva v magnetnem polju (magnetno-resonančno slikanje, MR) ali na scintigrafskih meritvah sevanja izotopov, ki jih vnesejo v žilo in se vežejo na možganske celice (enofotonska izsevna tomografija SPECT). Slikanja opravljajo z namenom, da bi ugotovili krajevno omejene spremembe možganske zgradbe, pa tudi (SPECT) krajevno omejene motnje možganske presnove (vzporedno s katero se spreminja perfuzija tkiva).

Bolniki, ki imajo trdovratno epilepsijo (takšno, pri kateri s pravilno izbranimi protiepileptičnimi zdravili v pravilnih odmerkih ne dosežejo prekinitve napadov) in pri katerih ugotovijo normalen CT, potrebujejo magnetno resonančno slikanje. Zaradi boljšega diagnostičnega izkoristka se slednja metoda uveljavlja kot prva diagnostična metoda pri vseh bolnikih z nepojasnjenimi parcialnimi epilepsijami. Metodo SPECT uporabljajo pri bolnikih s trdovratnimi epilepsijami zaradi boljše opredelitve kraja, od koder izvirajo napadi, še zlasti pri bolnikih, pri katerih razmišljajo o kirurškem zdravljenju.

Nevropsihološka diagnostika

V diagnostični obravnavi oseb s trdovratno epilepsijo je posebej pomembna nevropsihološka diagnostika, s katero opredelijo bolnikove umske sposobnosti, spomin, pozornost, govorne funkcije in njihovo morebitno povezanost z epileptično motnjo. Še zlasti je to pomembno pri kandidatih za kirurško zdravljenje, pri katerih so predpisani natančnejši usmerjeni nevropsihološki pregledi.

Ocena psihosociabilnih dejavnikov

Pri vseh bolnikih je potrebno pozorno upoštevati individualne psihološke, ustčvene, umske in vedenjske dejavnike, družinsko okolje in družbeno okolje, v katerem živi bolnik. Pri tem zdravniku pomagata psiholog in socialni delavec, včasih tudi psihiater.

Dednost in epilepsija

Sodobni razvoj genetike je tudi na področju epileptologije prinesel nova spoznanja o dedovanju, tako da je pri nekaterih bolnikih možno z molekularno genetskimi preiskavami bolje opredeliti podvrsto epileptičnega dednega sindroma in napovedati tveganja za dedovanje. Z genetskim svetovanjem je možno okvirno oceniti tveganje za pojav epilepsije v družini. Pričakovati je, da se bo z boljšim poznavanjem genetike odprlo tudi razumevanje molekularnih mehanizmov posameznih epilepsij in v bodočnosti je upati tudi na možnost genetskega zdravljenja nekaterih najhujših oblik.

Na srečo večina epilepsij, pri katerih je pomemben dedni dejavnik, poteka razmeroma blago. Družine, v katerih ima več sorodnikov v isti ali v različnih generacijah podobno epilepsijo, se lahko obrnejo na Center za epilepsije otrok in mladostnikov, ki jim lahko v povezavi z evropskimi laboratoriji svetuje dodatne preiskave.