Kakšna vrsta epilepsije?

Pri večini bolnikov lahko iz dobrega opisa napadov in izvida elektroencefalograma zdravnik opredeli vrsto napada ali napadov, ki ga (jih) ima bolnik. Z upoštevanjem podatkov o dosedanjem razvoju, o predhodnih okvarah živčevja, z izvidi nevrološkega pregleda in morebitnih dodatnih preiskav (biokemičnih, psiholoških) lahko opredeli, za kakšno vrsto epilepsije gre. Loči med dvema velikima skupinama: lokalizirane epilepsije, ki so posledica krajevno omejenih epileptičnih motenj v možganih in generalizirane epilepsije, pri katerih gre za motnjo v delovanju možganov kot celote.

Glede na vzrok razvrščajo bolnike v tri velike skupine: z znanim vzrokom (simptomatske), z domnevnim ne povsem dokazanim vzrokom (kriptogene). V tretjo skupino t.i. "idiopatskih" epilepsij sodijo bolniki, pri katerih ne ugotovijo nikakršnih vzrokov (predhodnih okvar, bolezni, poškodb) z izjemo - v nekaterih primerih - družinske obremenjenosti z epilepsijo.

Vzroki za epilepsijo so najrazličnejši, delež posameznih vzrokov pa je v različnih življenskih obdobjih različen. Epilepsijo povzročajo: dedna dispozicija, okvara možganskega tkiva zaradi nepravilnega razvoja možganov (prirojene hibe, displazije možganske skorje, žilne malformacije), zaradi vnetij možganovine, zaradi poškodb možganovine (ob porodu, v prometni nesreči, itd.), zaradi žilnih bolezni (po možanskih kapeh), zaradi zastrupitev (zlasti pri kroničnem alkoholizmu), itd. Pri marsikaterem bolniku ostane vprašanje o vzroku epilepsije brez odgovora. Povečuje pa se delež bolnikov, pri katerih s sodobnimi preiskovalnimi metodami lahko ugotovimo spremembe v zgradbi možganov, ki jh v prejšnjih časih ni bilo mogoče prikazati.

Podvrste epilepsije - epileptični sindromi

V otroštvu in adolescenci poznamo okrog trideset podvrst epilepsije, katerih značilnosti (starost ob začetku, potek, odziv na zdravila) so zelo različne.

Poznamo zelo lahke vrste epilepsije, npr. parcialna benigna otroška epilepsija s "ponavljajočimi-se trni" ali "rolandična epilepsija", ki je najpogostnejša "idiopatska" otroška epilepsija in katere napadi ponehajo po puberteti; včasih je niti ni potrebno zdraviti.

Kot zgled razmeroma lahke epilepsije, ki pa jo je potrebno zdraviti in pri kateri je zdravljenje praviloma uspešno, navajamo sindrom "petit mal" ali otroške epilepsije z absencami (ki jo večinoma uspešno zdravimo kljub temu, da ima otrok lahko na začetku tudi več sto napadov dnevno), pa sindrom juvenilne mioklonične epilepsije (z občutki stresanja in jutranjimi napadi, lahko tudi absencami in napadi tonično-kloničnih krčev ter fotosenzibilnostjo).

Med hujše vrste epilepsij štejemo nekatere epileptične sindrome v predšolskem obdobju (Lennox-Gastautov sindrom, Doosejev sindrom), vendar je prognoza z uporabo novejših zdravil nekoliko boljša, kot je bila včasih.

Med zelo hude epilepsije, pri katerih se prognoza tudi z novejšimi zdravili ni bistveno spremenila, štejemo sindrom infantilnih spazmov (Westov sindrom) in nekatere oblike napredujočih (progredientnih) epilepsij (bolezen Lafora, Rasmussenov sindrom). V tej skupini so na voljo zdravila, katerih učinek je sicer lahko zelo dober (na napade, ne pa na otrokove ostale nevrološke in psihološke funkcije), žal pa imajo večkrat tudi resne stranske učinke.

Vročinski krči so zelo pogost pojav v otroški dobi. Zaradi nezrelosti lahko možgani na hiter dvig telesne temperature (in morda na strupene presnovke klice, ki povzroča okužbo) reagirajo z napadom, ki je enak epileptičnemu. Pri otrocih do petega leta starosti je imelo vročinske krče 2 - 4%. Večina vročinskih krčev je kratkotrajnih in povsem nenevarnih. Epilepsija se kot posledica vročinskih krčev pojavlja zelo redko, predvsem po dolgotrajnejših enostranskih napadih, še zlasti pri razvojno predhodno okvarjenem otroku. Večina teh otrok torej po petem letu starosti ne bo imela epilepsije.