Opis napadov, anamneza, pregled

Najpomembnejši je natančen opis dogajanj med napadom, pa tudi okoliščin tik pred napadom in po napadu. Opazovalci naj bodo zlasti pozorni na asimetrične, krajevno omejene pojave. Najbolje je, če opazovalec (tako nestrokovnjak kot strokovnjak) zapiše svoja opažanja takoj po napadu in jih ob morebitnih ponovnih napadih dopolni. Še posebej pri otroku se oblike napadov in podvrste epilepsije (t.i. epileptični sindromi) z dozorevanjem in potekom bolezni spreminjajo. Spreminja se tudi bolnikova sposobnost opisati lastna doživljanja, ki so diagnostično zelo pomembna. Zdravnika bo po podrobnem opisu napadov ter njihove pogostnosti ter okoliščin v katerih se pojavljajo, zelo zanimalo dosedanje zdravstveno stanje.

Pomembni so družinski podatki o epilepsiji in boleznih, ki nastopajo v napadih, podatki o morebitnih drugih nevroloških boleznih v družini, potek nosečnosti, porod, zgodnji psihomotorični razvoj, morebitne poškodbe in vnetja osrednjega živčevja ter podatek o umskem razvoju, sposobnostih in vedenju. Z nevrološkim pregledom se ugotavlja prisotnost kliničnih znakov, ki lahko kažejo na prebolelo ali še potekajočo bolezen živčevja.

Nevrofiziološka diagnostika

Najpomembnejša preiskovalna metoda pri epilepsiji je elektroencefalogram (EEG). Je neškodljiva, neboleča preiskava, pri kateri z merjenjem razlik potencialov med različnimi točkami na površini glave strokovnjak oceni bioelektrično aktivnost možganov in ugotavlja prisotnost za epilepsijo značilnih nenormalnih vzorcev (epileptiformni vzorci). Snemanja se vršijo v budnosti, lahko tudi v spontanem spanju ali po odvzemu (deprivaciji) spanja. Pri redkih bolnikih, kjer sodelovanje ni možno, snemanje opravijo potem, ko bolnik dobi uspavalo. Običajen posnetek traja 20 - 30 minut. S ponavljanjem (in snemanjem v spanju in pri neprespani osebi) se poveča verjetnost, da ugotovijo diagnostično pomembne spremembe možganskih valov. Med snemanjem skušajo izzvati spremembe tudi s hiperventilacijo (poglobljeno dihanje) in z intermitentno fotostimulacijo (bliskovno draženje s stroboskopom).

Pri bolnikih s trdovratnimi vrstami epilepsije, pri bolnikih z nejasno diagnozo, v dvomu ali gre za epileptični napad ali napad druge vrste, in pred kirurškim zdravljenjem epilepsije so potrebni dolgotrajni posnetku EEG-ja sočasno z videom (dolgotrajno video elektroencefalografsko snemanje). če se snema »na daljavo« (tako da se odvaja bioelektrične signale po kablu ali na drugačen način), bolnik pa se pri tem lahko prosto giblje ( kar je še posebej pomembno za otroke in mladino), govorimo o videotelemetriji. Tako snemanje lahko traja več ur ali več dni.

V Sloveniji bolnika s sumom na epilepsijo pregleda splošni zdravnik ali pediater in ga napoti k specialistu nevrologu. V državi je dovolj elektroencefalografskih aparatov in strokovnjakov za elektroencefalografijo. Nekateri področni laboratoriji pošiljajo posnetke v odčitavanje v osrednje laboratorije, kjer imajo več izkušenj.

Videotelemetrijsko snemanje je bilo uvedeno v Centru za epilepsije na Pediatrični kliniki. Iz kadrovsko-tehničnih razlogov te preiskave sedaj ne izvajajo. Večurno snemanje je možno na Inštitutu za klinično nevrofiziologijo v Kliničnem centru.