Epilepsija, katere ime izhaja iz grškega jezika in pomeni bolezen "ki zgrabi" (se torej pojavlja v napadih), je najpogostnejša nevrološka bolezen; izjema so možganske kapi, ki so največkrat posledica internističnih obolenj. Epilepsija se pojavlja v razvitem svetu pri enem odstotku prebivalcev. Nastopa najpogosteje pri mladih ljudeh, več kot pri polovici bolnikov začne pred 18. letom starosti. Z daljšanjem življenske dobe in z boljšo zdravstveno oskrbo ostarelih pa ugotavljajo, da je bolezen zelo pogostna tudi po 60. letu starosti.

Napadi

Epileptične napade razvrščajo na takšne, ki začno v krajevno omejenem območju možganov (v eni hemisferi) in na takšne, ki domnevno že na začetku zajamejo obe hemisferi. Prvi so delni (parcialni), drugi generalizirani. Slednje spremlja motnja zavesti. Parcialne napade lahko spremlja motnja zavesti ali avtomatična dejavnost (odvisno od tega, kje epileptična motnja v možganih izvira in kam se širi), lahko pa nastopajo brez motnje zavesti. Delni napadi lahko naknadno preidejo v generalizirane. Podrobneje jih opredeljujejo glede na začetno oz. najizrazitejšo klinično lastnost: na motorične (kjer v klinični sliki prevladuje gibalna motnja), senzorične (kjer prevladujejo motnje čutilnih funkcij), na avtonomne (kjer v sliki prevladuje motnja avtonomnih - vegetativnih funkcij) in na delne napade z duševno simptomatiko (kjer prevladujejo motnje zaznave, spomina, čustvenega doživljanja in odzivanja). Pri številnih napadih so izražene vse od naštetih sestavin. Za zdravljenje je pomembno poznavanje časovnega poteka napada. Še zlasti prvi znak (ki ga opazi bolnik sam ali kdo v okolici oz. prvi občutek, ki ga zazna bolnik) lahko nakaže, iz katerega predela možganov napadi izvirajo. Kasnejši potek napada pa nakazuje, kako se epileptična motnja širi po možganih.

Za generalizirane napade je značilna motnja zavesti. Nekateri se pojavljajo brez vsakršne gibalne (motorične) motnje, le s kratkotrajno prekinitvijo zavesti (absence ali odsotnosti), pri ostalih pa prevladujejo različne motnje mišičnega tonusa in krči: ločimo atonične (z nenadno izgubo mišičnega tonusa), tonične (z nenadnim naraščanjem mišičnega tonusa), klonične (z ritmičnimi krči), tonično-klonične (kombinacija prej opisanih), mioklonične (s hipnimi zgibki ali stresljaji), napade in različne kombinacije opisanih ter redkejše težje razvrstljive, manj tipične napade. Slednjih je največ v pri novorojenčkih.